V sosednih hišah sta stanovala Štajerc in Ljubljančan.
Štajerc je imel kokoš, ki je na dvorišču vsako jutro znesla jajce, ki jo je Štajerc pobral in si pripravil zajtrk.
Neko jutro pa je kokoš znesla jajce na dvorišču Ljubljančana.
Ko je Štajerc krenil ponjo, jo je pobral Ljubljančan.
Štajerc: 'Daj mi jajco!'
Ljubljančan: 'Kako, saj je moja, kokoš jo je znesla na mojem dvorišču.'
'Ampak, kura je pa moja!'
'Dvoriše pa mojo!'
'Vidim, da tak nema prišla nikam ..... Pri nas na Štajerskem rešimo takšne
primere na zelo enostavn način .'
'Kako?' reče Ljubljančan.
'Najprej bom jaz tebe brcno v jajca pa štopal, kejko cajta boš nuco, ka se pobereš, potle boš ti mene in štopo. Keri se bo prej pobral, od tistiga je jajčka!'
'Velja!'
Gre Štajerc po najtežje delovne šuhe s kovinsko kapico, vzeme zalet in v stili Oliverja Bierhoffa brcne Ljubljančana v moda, z vso močjo.
Ljubljančan pade in se v agoniji zvija 32 minut in 18 sekund.
Nato se Ljubljančan opremi, vzame zalet, nakar mu Štajerc pravi:
'Eh, naj ti bo, obdrži jajco, bom pa danes marmelado na kruhu jedu!'
