Zabavno pismo, seveda sestavljeno v šali - šala na temo dežurstev in podobno.
Dobro za nasmejati :)
Pozdravljeni. Sem Laura, "dohtarca", tako kot moj mož.
Delava v bolnišnici. Zgrožena ugotavljava, da nama želi država s svojim groznim sodstvom znižati plačo, ki je že zdaj mizerna. Z dežurstvi zasluživa skupaj namreč samo 15.600 evrov neto na mesec.
Ker s tem ne moremo preživeti, morava še vse popoldneve delati v zasebni ordinaciji. Imava namreč dva šoloobvezna otroka in živimo zelo skromno. Otroci stanejo zelo veliko, saj so vsako leto pol leta v Ameriki, da se naučijo malo angleško.
Veliko stane tudi hiša z bazenom, moj mož namreč ne more v službo, če prej vsaj malo ne plava. Ker naju nikoli ni doma, ne moreva poskrbeti za gospodinjska opravila, zato nujno potrebujeva hišno pomočnico, ki je zelo draga, saj hoče celo po tri evre na uro. Skratka, vsi naju lupijo, kjer se le da.
Tudi najin terenec je bil drag, da niti ne omenim registracije. Nujno ga potrebujeva, kadar se odpraviva na Pekrsko gorco po gobe. Približuje se tudi leto 2012 in v ta namen smo kupili manjši, osemnajstmetrski čoln, ki je zasidran v Portorožu. Mož se namreč boji, da bo vesoljni potop in nekako pač moramo preživeti.
Veliko stane tudi gradnja manjšega vikenda na Pohorju, pozimi se je namreč zelo neprijetno voziti v dolino, ko gremo na smučanje. Dodatne stroške nam zdaj v začetni fazi povzroča še lokal najstarejšega sina, ki ga je odprl na mariborskem Lentu. Njemu namreč šola ni šla tako kot drugima dvema najinima otrokoma, zato smo mu morali malo pomagati, da lahko dela, karmu je všeč. Zdaj, ko nam bodo vzeli težko zasluženi denar, pa ne vemo, kaj bomo. Joj - kaj bo z nami!
