Bog je bil že skoraj gotov s svojo stvaritvijo, v torbi sta mu ostali le še dve pomembni reči, ki ju je nameraval razdeliti med Adama in Evo.
Povedal jima je, da ima v torbi še zelo praktično zadevo, ki omogoča, da lahko imetnik lula stoje in ...
Preden je povedal do konca, je Adam planil in moledoval: "Oh, daj meni, rad bi lulal stoje.
To mora absolutno dobiti moški! Prosim. Prosim te. Prooooosim, daj meni!" Prosjačil je in cepetal z nogami kot otrok.
Eva se je nasmehnila in rekla Bogu: "Pa mu daj, če si tako zelo želi." Bog je dal Adamu stvar, s katero lahko lula stoje in Adam je bil presrečen.
Takoj je začel lulati po drevesnih deblih in s curkom pisati v pesek svoje ime, ob tem se je pa veselo smejal. Bog in Eva sta ga nekaj časa opazovala, potem pa je Bog rekel Evi: "No, tu je še druga stvar, ki potemtakem pripada tebi." "Kako se pa imenuje?" je vprašala Eva.
"Možgani," je odgovoril Bog.
