Želvaki Pončo, Joško in Vinko se odločijo za piknik in Joško napolni
košaro s piškoti, pijačo in sendviči.
Ker je park 20 kilometrov stran, hodijo do njega kar deset dni in ko končno
prispejo na cilj, so že popolnoma izmučeni in lačni. Joško začne prazniti
košaro, in ko potegne ven steklenico, ugotovi, da je pozabil odpirač.
Z Vinkom začneta prepričevati Ponča, naj gre ponj nazaj domov.
Pončo ugovarja, ker se boji, da bosta medtem vse pojedla, po dveh urah
prepričevanja pa končno popusti in se počasi odpravi proti domu.
Mine 20 dni,a Ponča še vedno ni. Ko mine še en dan, se Joško in Vinko
vsa sestradana začneta spraševati, kod hodi, a obljuba je obljuba in hrane
se ne dotakneta.
Minejo še trije dnevi in Vinko zatarna: "Moram jesti!"
"Ne, obljuba je obljuba," obotavljivo reče Joško, ko pa mine še pet dni, ne zdržita več.
Ko odpreta usta, da bosta ugriznila v hrano, skoči izza skale Pončo in reče:
"Evo, glih zarad tega ne grem!"
